V najintimnejših trenutkih si ponavadi želimo biti sami s partnerjem, vendar spalnico delno delimo z vsemi, ki vplivajo na naše spolno življenje. Čeprav se ne zavedamo, lahko naša družba bistveno vpliva na odnos do spolnosti in njegovo kakovost.
Človek je družbeno bitje
Odnos do spolnosti v širši družbi oz. kulturi lahko močno vpliva na naš osebni odnos do spolnosti. V današnjem času je zahodna civilizacija priča kaotičnemu dojemanju spolnosti. Čeprav mediji na vsakem koraku tržijo svoje izdelke samo zaradi namigovanj o seksu in je pornografija lahko dostopna (številne nagice se nam nastavljajo celo v družinskih revijah), seks ostaja tabu, ker se o njem ne moremo sproščeno pogovarjati. Ravno ta nesproščenost ob poplavi naštetih neustreznih informacij ustvarja prostor za popačene predstave o seksu, ki vplivajo tudi na naše vedenje pod rjuhami.
Razvoj današnje predstave o seksu
Ne glede na osebno veroizpoved živimo v kulturi, ki jo že dva tisoč let zaznamuje krščanstvo. Njegov odnos do spolnosti lahko zaobjamemo z dvema besedama: Ne uživaj! Spolnost ni namenjena uživanju, temveč razmnoževanju, vse preostalo je večji ali manjši greh. A človek ne bi bil Adamov naslednik, če se ne bi poskusil upreti krščanski prepovedi najslajšega užitka. Začelo se je z renesanso, ko so po 1000 letih ponovno odkrili telo, naslednjo ločnico lahko postavimo v dekadentna dvajseta leta v Parizu, kjer se je biseksualnim užitkom predajala tudi skozi literaturo »izgubljena« generacija. Ne tako glasni premik, pa vendar precej liberalen, je bil po koncu druge svetovne vojne, ko prvič niso obsojali ženske, ki se je vdala pred poroko, in končno do bolj politično razvpite seksualne revolucije v šestdesetih letih 20. stoletja (res se je malo zavleklo, a bolje pozno kot nikoli). Morda zaradi predolgega tlačanstva, morda nehote, najverjetneje pa zaradi spleta kulturnih okoliščin je zadeva, žal, ušla izpod vajeti in zašla v drugo skrajnost. Danes se poudarja samo užitek in nič drugega. Vsa veličastnost in globina spolnega odnosa je zreducirana na tehniko, ki pelje do užitka. Ni več pomembno ne s kom, ne kdaj, ne kako, ampak samo, da ga imamo. Ko ugotovimo, da nam to ni dovolj, nam ponovno družba ponudi svoje odgovore, kaj nam manjka. Namesto da bi nam dopustila, da si na to vprašanje sami odgovorimo.
Vsiljeni zgrešeni ideali
Mediji nas bombardirajo z najrazličnejšimi podobami, ki se nezavedno vcepljajo v naše možgane. Ženska je celo v najbolj nedolžnih oglasih zreducirana na spolni objekt, nerealen zretuširan objekt popolnih mer. Njene osebnosti sploh ni. Njeno vrednost definirata stopnja zapeljivosti in dostopnosti, ki se kažeta na primer v našobljenosti ustnic ali pozi (bolj ko poza spominja na seksualni položaj, boljša je). Pomislite na videospote – kdaj ste se nazadnje vprašali, kakšen glas ima pevka, ki v bikiniju čisti avto, pri tem pa skače kot na rodeu? Cilj izumetničenja ženstvenosti je čim bolj približati objekt nezavedni predstavi moških, ki jih najbolj vzburja. Ženskam obenem zapoveduje, kakšne morajo postati, da bi bile zaželene pri moških. Posledično se skoraj nobena ženska ne počuti več dobro v svojem nepopolnem telesu. Kako naj potem sproščeno uživa v njem? Dobra novica je, da je skrb odveč – moški v resnici sploh niso tako izbirčni. Kakšna kilca več lahko pomeni le še dodaten zalogaj za uživanje.
Obkroženi s pornografijo
Če mediji nenehno prodajajo namigovanja o seksu, nam pornografija ponuja neposredne predstave o njem. Na vsakem koraku se srečujemo s podobami o »pravem« seksu, ki naj bi tematiko detabuizirale. Njihov učinek je ravno nasproten. Pornografija nas sili v neke vzorce, kako naj bi se obnašali, namesto da bi sami odkrivali, česa si res želimo. Ljudje nismo stroji, ki ob določeni spodbudi reagiramo na točno določen način. Vsak človek je edinstveno bitje, zato so tudi njegove spolne potrebe in načini potešitve teh potreb edinstveni oziroma je zadovoljstvo večje, kadar ustreza njegovim specifičnim potrebam. Z osredotočenjem na iskanje gumbka G zamudimo množico načinov, ki nam omogočajo slajšo spolnost. Raje pustimo iznajdljivosti prosto pot in opazujmo, kam nas bo pripeljala.
Največji tabu je slab seks
Naša zgrešena pričakovanja temeljijo na ideji, da lahko s pomočjo tehnike in pripomočkov dosežemo neverjetne užitke v obliki večkratnih kozmičnih orgazmov. Tovrstni ideal naše družbe ni samo nerealen, temveč frustrirajoč. Kajti vsakič, ko ga ne dosežemo, se počutimo slabo, kot da je z nami nekaj narobe. Pri tem je najhuje, da se ne moremo odkrito pogovoriti o svojem sramu, ker je slab seks največji tabu. To pomeni, da se celo z najintimnejšimi prijatelji ne pogovarjamo o svojih dvomih, temveč skupaj z njimi ustvarjamo zgrešeno predstavo, da smo prav vsi največji seksualni frajerji, ki zadevo obvladamo. To prinese največ zavidanja, in če se že v spalnici ne počutimo dobro v svoji koži, se dajmo vsaj v družbi. S tem pljuvamo v lastno skledo, saj resne (anonimne) raziskave kažejo, da se Slovenci bolj klavrno počutijo okrog vse zadeve, imenovane seks. Resnica, ki jo prikazujejo raziskave, niso gromozanski podvigi v postelji, temveč impotentnost, frigidnost, redki spolni odnosi ter sindrom »ali me boli glava ali pa dam, da bo že enkrat mir«. Priznajmo si, vsi imamo boljše in slabše trenutke v postelji, in s tem ni nič narobe. Manj kot se bomo obremenjevali, bolje se bomo počutili.
Ključ do rešitve
Za boljše spolno življenje bi se bilo dobro obrniti stran od frustrirajočega družbenega ozračja. Najprej se lahko odločimo, da se bomo osredotočili na kakovost, in ne pogostnost. Na stvari, ki so nam osebno všeč, ne glede na družbene težnje in smernice. Poskusimo odmisliti komplekse zaradi nepopolnega telesa. To je edino telo, ki ga imamo, in kljub našim visokim standardom opravlja svojo funkcijo odlično, pa če se tega zavedamo ali ne (vsekakor je bolje, če se zavedamo). Namesto nove tehnike poskusimo prisluhniti partnerju na nov način. Sposobnost za odlično spolnost je že v nas. Le negativnih vplivov se moramo otresti, da bo prišla na dan in zasijala v vsej svoji moči, globini in lepoti. Zato naslednjič, ko boste zaprli vrata svoje spalnice, ne pozabite utišati nekoristnih glasov širše družbe. Še bolje, preglasite jih.
Vpliv patriarhalnega pogleda
Dr. Smrke opozarja, da je večina religij v svojem odobravanjih ali zavračanjih spolnosti patriarhalna. Zaznamovane so z davnimi časi, v katerih so nastale. To pomeni, da so pravila igre v spolnosti določali interesi moških, starejših in družbeno močnejših (v škodo žensk, mlajših in šibkejših). Pogosto jih zaznamuje strah do žensk, zato jih skušajo s patriarhalnimi pravili »obvladati«. V novejšem času se zlasti v sekulariziranih okoljih patriarhalizem krha. V krščanstvu ta proces poteka skupaj z upadanjem spolnostnega pesimizma, kar se najbolj kaže v spremenjenem odnosu do spolnega užitka. »Če je bil ta do sredine 20. stoletja po definiciji greh, se ga v nadaljevanju odobrava ‘v mejah zmernosti’. Pri tem prednjačijo nekatere oblike liberalnega protestantizma, zaostajata pa katolicizem in konservativni oz. fundamentalistični protestantizem,« ugotavlja dr. Smrke. Medtem ko večina protestantskih cerkva odobrava kontracepcijo in predzakonsko spolnost, ju rimskokatotoliška cerkev še vedno zavrača kot »zlo« oziroma »nečistovanje«.
Odobravajoč odnos ni idealen
Tudi religije, ki imajo pozitiven odnos do spolnosti, lahko vplivajo na spolno vedenje posameznikov na nezaželen način. Namreč religije praviloma ponujajo vnaprejšnje odgovore, s čimer zožujejo prostor lastnemu raziskovanju sveta spolnosti. »Zato me zanima predvsem iskanje pravega odnosa v okvirih nereligioznega razsvetljenstva,« pravi dr. Smrke.
ODNOS RELIGIJ DO SPOLNOSTI NI NUJNO NEGATIVEN
Dr. Marjan Smrke s Fakultete za družbene vede razlaga, da nimajo vse religije zavračujočega odnosa do spolnosti kot npr. krščanstvo. Nekatere spolnost v glavnem odobravajo, recimo judovstvo in hinduizem. Kama (raznovrstni užitki) v hinduzmu predstavlja celo enega izmed štirih poglavitnih življenjskih ciljev. Moški in ženska naj v spolnosti upoštevata različne božanske zglede, pri čemer si lahko pomagata z opisi seksualnih tehnik v tovrstnih priročnikih. Seksualni priročnik je po tradiciji celo dota pripadnice daoizma: jin in jang – žensko in moško naj se združita – danes tako, jutri drugače.
Avtorica: Karolina Radovanović
Članek je bil objavljen v 13. številki revije O osebnosti
